Državni svet sprejel zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu

Državni svet je na svoji 52. seji 8. 6. 2022 sprejel zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS,  št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US, 46/16 in 36/19). 

Odvetniška zbornica in tudi številni odvetniki že dlje časa opozarjajo na ustavno spornost te določbe. Ustavno sodišče se je vsebinsko opredelilo samo glede skladnosti s 74. členom Ustave Republike Slovenije, večina drugih pobud pa je ostala brez vsebinske odločitve. Ob tem je izrazilo stališče, da ni dopustno zakonsko urejanje odvetniške službe na tak način, da bi bila kršena samostojnost in neodvisnost odvetništva, prav tako pa je nakazalo možnost, da bi občutno prenizko določena tarifa lahko pomenila nedopustno omejevanje pravice do učinkovitega sodnega varstva, čeprav se do tega vprašanja ni izrecno opredelilo.

Med višino plačila za opravljeno storitev in opravljeno storitvijo mora obstajati neposredna zveza in neko razumno razmerje. Peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu določa, da je odvetnik, ki zastopa stranko po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki opravlja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, ter da so v teh primerih morebitni dogovori po drugem odstavku istega člena nični. To pomeni, da so odvetniki v primerih, ko stranko zastopajo po uradni dolžnosti ali v okviru brezplačne pravne pomoči, plačani polovico manj, kot če bi enako storitev opravljali za stranko, ki bi sama prišla k njim v pisarno in jih pooblastila za zastopanje.

Ustavno sodišče se poziva, da določbo petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu prouči z vidika skladnosti z 2., 14., 15., 22., 23., 33., 34., 74. in 137. členom Ustave. Izpostavlja se spornost izpodbijane določbe z vidika vprašanja, ali polovično plačilo pomeni primerno in ustrezno plačilo za opravljeno storitev, ki mora biti vsebinsko in strokovno enaka, kot če bi jo odvetnik opravil za stranko, ki je ne zastopa po uradni dolžnosti ali v okviru brezplačne pravne pomoči. V zvezi s tem se izpodbijani določbi očita, da pomeni nedopusten poseg v pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), saj izrazito podcenjuje opravljeno delo in ne zagotavlja plačila, ki je primerno opravljenemu delu, s čimer posega tudi v samostojnost in neodvisnost odvetništva (prvi odstavek 137. člena Ustave) ter zaradi tako visokega znižanja plačila pomeni tudi poseg v pravico do zasebne lastnine (33. čl. Ustave). Ob tem se opozarja, da izpodbijana določba izvira iz obdobja varčevalnih ukrepov ter da je v zadnjih letih večina varčevalnih ukrepov, ki so bili sprejeti v istem času, bila odpravljena. Izpodbijana določba vpliva tudi na položaj strank, saj z izčrpavanjem manjših odvetniških pisarn, ki zagotavljajo učinkovito pokritost z mrežo odvetniških storitev za prebivalstvo, in manjša podjetja zmanjšuje dostopnost odvetniških storitev predvsem na ekonomsko manj razvitih območjih in na območjih, kjer je odvetnikov manj. Nesorazmerje med višino plačila in opravljeno storitvijo ter izrazito nizko določeno vrednotenje odvetniških storitev, ki so opravljene po uradni dolžnosti ali v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči, zato ne omogoča dejanskega uresničevanja načel pravne države (2. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave) strank – uporabnikov, saj jim ne zagotavlja širšega koncepta poštenega sojenja, to je enakosti orožij. Poleg tega po sedanji ureditvi nosi upravičenec do brezplačne pravne pomoči v pravdnih postopkih večje breme stroškov kot nasprotna stranka, ki je zato privilegirana. Izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) tako povzroča neupravičeno razlikovanje med položajem upravičenca do brezplačne pravne pomoči in njemu nasprotne stranke v sodnem postopku, saj višina stroškov, ki so jih v primeru neuspeha dolžni povrniti, ni vzročno povezana z zadevo ali naravo in obsegom opravljenih odvetniških storitev. Pri tem se odvetnike obravnava drugače od ostalih subjektov, ki v istem postopku opravljajo storitve v okviru brezplačne pravne pomoči, kot so npr. sodni izvedenci, za katere ne velja omejitev iz izpodbijane določbe. Izpodbijana določba posledično prekomerno otežuje uresničevanje vseh tistih ustavnih pravic in svoboščin, ki so neposredno povezane z vlogo in pomenom odvetništva kot ustavne kategorije ali zavoljo varstva katerih je odvetništvu z zornega kota pravne države in njene demokratičnosti dodeljen poseben ustavnopravni status.

Zahteva Državnega sveta